Darfursko trpljenje

Varnostni svet Združenih narodov je po večmesečnem diplomatskem pričkanju končno sprejel nujno potrebno resolucijo o napotitvi mirovne misije v Darfur. Četudi so jo sprejeli z veliko zamudo, pomeni dobrodošel korak k začetku reševanja ene izmed najbolj grozljivih kriz nove dobe, posledice brutalnega boja sudanske vlade proti upornikom, ki je zahteval smrt več kot 200 tisoč in razselitev več kot dveh milijonov civilistov. Toda tragediji ni videti konca in še precej časa bo preteklo, preden bodo lahko trpeči Darfurci sploh začeli razmišljati o normalnem življenju.

Po dvanajstih po večini neučinkovitih resolucijah Varnostnega sveta o Darfurju v zadnjih treh letih ima ta zadnja, če jo bodo udejanjili, nekaj presenetljivih prednosti. Njeno besedilo so nekoliko omilili, da bi ugodili vsem članicam Varnostnega sveta, toda končno različico resolucije so sprejeli soglasno, s čimer je dobila večjo težo od prejšnjega poziva iz lanskega avgusta k obsežnejši in odločnejši mirovniški misiji. Mednarodna skupnost je končno prevzela svojo kolektivno odgovornost za to, da poišče rešitev, ki bi privedla h koncu krize v Darfurju, kar sploh ni majhen podvig.

Nova resolucija mešanim silam Združenih narodov in Afriške unije zagotavlja primerno trden mandat za zaščito civilistov, hkrati pa bodo v nasprotju s predhodnico, misijo Afriške unije, deležni podpore administrativnih, poveljniških in nadzornih struktur Združenih narodov. Toda gre le za mandat na papirju: vse je odvisno od tega, kako ga bodo nove mešane sile interpretirale in uresničevale na terenu.

Sudanska vlada je resolucijo sprejela, vendar bo - glede na to, da je Združenim narodom v preteklosti že prepovedala vstop v Darfur - udejanjanje močne mirovniške misije pomenilo tako operativni kot politični izziv. V sedmem poglavju resolucije so odredbe v okviru listine Združenih narodov, ki novim silam ZN in Afriške unije dajejo mandat, da "izvedejo nujne akcije" za zaščito civilistov, vendar vsebujejo tudi geografske omejitve, ki jih utegne Kartum zlahka izrabljati. Po urniku misije naj bi nove mednarodne sile v Dafur napotili do konca leta. Čeprav so prizadevanja za določitev trdnih rokov hvalevredna in odražajo nujno potreben občutek za izredno ukrepanje v Varnostnem svetu, pa lahko po preteklih mirovniških misijah sklepamo, da jih bo zelo težko, morda celo nemogoče uresničiti.

Cena soglasnosti v Varnostnem svetu je bil kompromis glede števila ravni. Prvič, mešanim silam ne bo dovoljeno zasegati nezakonitega orožja, marveč ga bodo lahko samo nadzirale, kar pomeni občutno omilitev predhodnih osnutkov resolucije in lanske resolucije Združenih narodov. To je še posebej žalostno, če upoštevamo razširjenost orožja in oboroženih skupin v Darfurju. Drugič, nova resolucija Varnostnega sveta ne predvideva nobenih posledic v primeru nespoštovanja. Ne omenja nobenih kazenskih ukrepov, če Kartum ne bo izpolnil jasnih mednarodnih pogojev in zahtev.

Verjetno najbolj pomembna napaka resolucije je, da tako kot njene predhodnice temelji na darfurskem mirovnem sporazumu, danes povečini pozabljenem, ki sta ga maja lani podpisali vlada in samo ena uporniška skupina. Ta sporazum bi morali podpisati ponovno, da bi bil pogodu vsem sprtim stranem in da bi odražal nove razmere v državi.

Predelani darfurski mirovni sporazum bi morali biti pomembnejši del obširnega mednarodnega približevanja Sudanu. Trajni mir je mogoče doseči le v smislu politične rešitve soočanja z vprašanji razmerja moči med centrom in periferijo, ki so jedro skoraj vsakega večplastnega vprašanja v zvezi s sudansko vojno, vključno z nekaj skrb zbujajočimi novimi, ki se zdaj pojavljajo glede politik za izgradnjo jezov na severu države. Predvsem pa krize v Darfurju ni mogoče rešiti, ne da bi posvetili veliko pozornost obnovitvi zelo krhkega vsesplošnega mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki je končal 20-letno državljansko vojno med sudanskim severom in jugom, med katero sta umrla okoli dva milijona ljudi.

Ključno sporočilo glede Darfurja se glasi, da se morajo sudanska vlada in uporniške skupine trdno zavezati k iskanju politične rešitve za spor in delovati v skladu z njo. Če jim ne bo uspelo pokazati predanosti miru, mednarodni skupnosti ne bo preostalo drugega, kakor da uvede strožje ukrepe.

Nova resolucija Združenih narodov o Darfurju pomeni dobrodošel prvi korak, toda na žalost je stvarnost takšna, da se pot k miru skozi Sudan še vedno razteza daleč čez obzorje.