Dovolj 'zaskrbljenosti' EU za Darfur

Zdaj, ko smo že v četrtem letu darfurske tragedije, je težko verjeti, da je bil odziv Evropske unije tako šibek. Evropa ni sprejela nobenega učinkovitega ukrepa, ki bi vlado v Kartumu prisilil ustaviti vojne zločine in zločine proti človeštvu, ki jih izvajajo sudanska vojska in arabske milice v zahodnem Sudanu. V tem času je moralo dva milijona ljudi zapustiti svoje domove, 200.000 civilistov pa je v vojni, ki jo spodbuja vlada, umrlo.

"Stalna Zaskrbljenost"

Če bi bili izrazi nejevolje in zaskrbljenosti, ki jih izreka uradna evropska politika, učinkoviti, bi sudansko etnično čiščenje že zdavnaj prenehalo. Od aprila 2004 so evropski zunanji ministri na 19 sestankih Evropskega sveta, nazadnje je to bilo 5. marca 2007, sprejeli zaključke o Darfurju, kjer so izrazili skupno "zaskrbljenost", "resno zaskrbljenost", "stalno zaskrbljenost" ali pa "globoko zaskrbljenost" - vse to nič manj kot 53-krat.

Ni presenetljivo, da Kartum ostaja brezbrižen do evropske zaskrbljenosti, saj ko gre za nekaj, kar presega besede, je EU nemočna. Za zdaj je s sankcijami kaznovala le štiri posameznike: nekdanjega manj pomembnega poveljnika sudanskih zračnih sil, vodjo ene od džandžavidskih milic in dva upornika. Uvedla je tudi šibek in neučinkovit embargo na prodajo orožja vojskujočim se stranem, ki se mu zlahka izognejo.

Odpor do bolj energičnega ukrepanja ni utemeljen v kakšnem filozofskem nasprotovanju sankcijam. Evropa je bila namreč pripravljena zamrzniti premoženje in prepovedati potovanja v EU vodstvu Belorusije, ker je "kršilo mednarodne volilne standarde" in izvajalo pritisk na civilno družbo. Prav tako je v EU prepovedala potovati separatistom iz Moldavije, ker so "nastopili proti latinici v šolah", in proti voditeljem Uzbekistana zaradi pokola v Andijanu. Tudi podkupljive in grabežljive oblastnike iz Konga, Liberije in Slonokoščene obale je EU kaznovala z zamrznitvijo njihovega premoženja in prepovedjo potovanja v Evropo. Vsekakor je treba vse te politike obsoditi, toda njihova očitkov vredna dejanja zbledijo, ko jih primerjamo s sistematičnim pustošenjem Darfurja, ki ga podpira državna oblast.

Nihče v Evropi ne more več podvomiti v globoko vpletenost Kartuma v darfurska grozodejstva nad množicami civilistov. Vsakršen morebiten dvom je odpadel prejšnji mesec, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča predstavil dokaze, ki so dva posameznika - eden od njiju je minister Ahmed Harun - bremenili vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Ob razkrivanju ministrove vloge je tožilec dejal: "Glavna naloga, ki jo je imel Ahmed Harun kot vodja darfurskega varnostnega oddelka, je bila organizacija in osebna udeležba pri rekrutiranju milic džandžavidov, ki naj bi pomagali sudanski vojski." Očitni dokazi o Harunovi vpletenosti v rekrutiranje džandžavidov so do zdaj morda najbolj jasno potrdilo, da je imela sudanska vlada na najvišjem nivoju pri načrtovanju in izvedbi grozodejstev v Darfurju glavno besedo.

Čas za Sankcije

Pustošenja se nadaljujejo in že tako strašen položaj se je v zadnjih mesecih še poslabšal. Sredi januarja so humanitarne organizacije posvarile, da bo, če se varnostne razmere ne bodo izboljšale, njihovo delovanje v Darfurju povsem onemogočeno. Kartumski režim pa zdaj spodbuja še upore v sosednjem Čadu in v Centralnoafriški republiki, kamor se bo po vsej verjetnosti humanitarna katastrofa razširila.

Namesto za 54. izraz zaskrbljenosti bi morali evropski zunanji ministri svoje prihodnje srečanje, ki bo v aprilu, uporabiti za opozorilo evropskemu parlamentu, da je uvedba sankcij proti Kartumu nujna. Treba bi bilo uvesti prepoved potovanj in zamrznitev imetja vsem posameznikom, ki jih omenja preiskovalna komisija Združenih narodov in poročilo skupine strokovnjakov. Preučiti bi morali ukrepe, ki bi prizadeli sudanske naftne prihodke, tuja vlaganja v ta in druge sektorje ter dotok blaga in storitev iz tujine. Zunanji ministri EU bi morali dovoliti tudi preiskavo tujih računov sudanskih podjetij, ki so povezana z vladajočo Nacionalno stranko kongresa, s čimer bi omogočili sankcije proti tistim poslovnim enotam režima, ki roparske in morilske džandžavidske milice financirajo.

Le besede vlade ne bodo prisilile k premisleku. In dokler ne bo za svoje početje drago plačala, ne bo imela pravega razloga za ubogljivost evropskih voditeljev in za spremembo svojega ravnanja.