Bosnia-Herzegovina: BiH med daytonom in Evropsko unijo
Bosnia-Herzegovina: BiH med daytonom in Evropsko unijo
Changing Dynamics in the Western Balkans
Changing Dynamics in the Western Balkans

Bosnia-Herzegovina: BiH med daytonom in Evropsko unijo

Želim si, da bi bila po skoraj desetletju in pol obstoja pod okriljem mednarodne skupnosti Bosna in Hercegovina pripravljena na opustitev statusa protektorata in bi se tako lahko razvijala kot dobro delujoca, zdrava država. Žal pa to ni tako.

Še vec, v resnici je zdaj ogrožen celo daytonski mirovni sporazum, ki so ga leta 1995 podpisale sprte strani in s katerim se je koncala bosanska vojna. Sporazum je vzpostavil državo z dvema entitetama – Republiko srbsko, ki jo nadzorujejo in upravljajo bosanski Srbi, in Federacijo Bosne in Hercegovine, ki je pod nadzorstvom Bošnjakov in bosanskih Hrvatov. Medtem ko je daytonski sporazum ustavil oborožene spopade, ni mogel zajeziti globokega sovraštva med vpletenimi stranmi. Danes v državi vlada huda napetost, stabilnost pa se pocasi podira. Bosanska država je šibka, njeno vodstvo pa je prevec sovražno in razdeljeno, da bi lahko popolnoma prevzelo oblast.

Napredek pri približevanju države Evropski uniji se je ustavil. Svet za uveljavljanje miru, mednarodno telo, ki nadzira izvajanje daytonskega sporazuma, je lani postavil pogoje, pod katerimi bi se lahko koncal protektorat in ki so potrebni - pa ceprav niso dovolj - za to, da bi država lahko delovala brez trenutnega mednarodnega nadzorstva. Vecine pogojev Bosna in Hercegovina ni izpolnila. Nezmožnost državnih voditeljev, da bi dosegli sporazum že pri razmeroma nepomembnih temah, kaže na to, da imajo še vedno razlicne poglede na temeljno identiteto bosanske države in njeno prihodnost.

Še vedno pa obstaja nekaj razlogov, zaradi katerih lahko upamo na napredek v ožji obliki. Novembra lani so voditelji treh najvecjih bosanskih strank, od katerih vsaka predstavlja enega od treh v državi živecih narodov, slovesno naznanili, da so dosegli zgodovinski kompromis. Ta se je kasneje razvil v obsežna pogajanja o preostalih štirih kriterijih za prenehanje protektorata, pa tudi o preostalih zadevah, predvsem o reformah, ki naj bi državi pomagale pri približevanju Evropski uniji.

Ta prizadevanja so do zdaj najresnejši in najobetavnejši poskus v zadnjih letih, da bi se državi vendarle uspelo izviti iz svojega paraliziranega stanja. Še vedno pa je Bosna in Hercegovina dalec od uspeha. Po vec kot štirih mesecih pogajanj je na vidiku rešitev zgolj za enega od preostalih pogojev, medtem ko so vsi drugi obstali na mrtvi tocki. Še vec, pogajanja o reformah so ocitno povsem zastala.

Zakaj bosanski voditelji tako težko dosežejo dogovor o cemer koli? Ta težava ne izhaja iz etnicnega sovraštva, ampak iz dejstva, da nobena od vpletenih strani dejansko ni zadovoljna z daytonskim sporazumom. Vsaka stran še vedno upa, da bo lahko vplivala na mednarodno skupnost in pridobila podporo za spremembo daytonskega sporazuma v svoj prid. Bošnjaki tako želijo popolno odpravo ali pa vsaj drasticno omejitev avtonomije Republike srbske. Hrvati še niso obupali nad idejo o vzpostavitvi tretje teritorialne entitete, ki bi jo sami nadzorovali. Srbi pa si še vedno mocno prizadevajo za neodvisnost Republike srbske.

Tudi ce je katera od teh idej ustrezna, je ni mogoce uresniciti brez nove vojne. Bosna je zato v slepi ulici - pomembni položaji ostajajo nezapolnjeni, sprejetih je bilo le nekaj zakonov, približevanje evropski integraciji pa je komaj opazno.

Ko se bo jutri v Sarajevu sestal svet za uveljavljanje miru in imenoval novega visokega predstavnika, bi moral svoj mandat zastaviti tako, da bo Bosno pomagal spraviti z mrtve tocke, ne da bi ob tem država razpadla. Svet bi moral zatrditi, da bo visoki predstavnik uporabil vsa svoja posebna pooblastila za preprecitev kakršnih koli unilateralnih poskusov kršenja daytonskega sporazuma.

Poleg tega bi moral visoki predstavnik "podražiti" paraliziranje države. Ce bosanskim politikom na primer ne bi uspelo doseci dogovora o zakonodaji, bi jim visoki predstavnik lahko odpovedal potovanja v tujino, službene avtomobile in preostale podobne ugodnosti. V ekstremnih primerih bi jim lahko celo zamrznil place. Po nedavnem podobnem posegu se je izhod iz slepe ulice, v kateri so pogajanja ticala štiri mesece, našel v vsega petih dneh.

Ko bo Bosni in Hercegovini uspelo izpolniti še preostale pogoje sveta za uveljavljanje miru, kar naj bi se zgodilo predvidoma do konca letošnjega leta, bo visokemu predstavniku potekel mandat. Na tej tocki bi morala Evropska unija prevzeti odgovornost za ohranjanje stabilnosti Bosne in Hercegovine in njen napredek. Njen posebni odposlanec v državi ne bo imel podobnih izrednih pooblastil, kot jih zdaj uživa visoki predstavnik. Vendar pa jih niti ne bo potreboval.

Za garancijo miru in napredka Bosne in Hercegovine bo morala Evropa po odhodu visokega predstavnika zgolj prepricati bosansko-hercegovsko vodstvo, da drug drugega ne bodo mogli premagati z lobiranjem za podporo Evrope. Da bo Evropa to dosegla, pa bo morala vložiti vec kot zgolj nekaj ostrih besed. Evropska unija mora zagotoviti spoštovanje osnovnih nacel daytonskega sporazuma. Da torej nobena skupina ali entiteta ne more vsiliti svoje volje drugim ob njihovem nasprotovanju. Konkretno to pomeni, da mora Evropska unija pooblastiti svojega posebnega odposlanca, da ugotovi, ali katera od strank ali posameznikov krši ta nacela. Ce se bo to zgodilo, bi morale vse evropske države takšni stranki zapreti vrata in omejiti svoje stike s kršitelji zgolj na komunikacijo po posebnem odposlancu.

Preden bo mamljivost Bruslja Bosno in Hercegovino lahko potisnila bliže Evropski uniji, se bodo morale iz glav odgovornih umakniti še tako privlacne locene ideje o idealnih rešitvah. Ko bodo stranke sprejele dejstvo, da ni mogoca nobena druga rešitev kot zgolj kompromis, bo zacetek izvajanj reform, potrebnih za clanstvo v Evropski uniji, precej bliže.

Changing Dynamics in the Western Balkans

This week on War & Peace, Olga Oliker talks to Crisis Group expert Marko Prelec about the precarious situation in the Western Balkans, as Serb separatism in Bosnia and Herzegovina, and the frozen Kosovo-Serbia dispute continue to stoke regional instability.

The Western Balkans, a region defined in part by not being in the European Union, also contains several countries that were devastated by war in the 1990s. Now it faces new troubles, driven in part by the legacies of the old. Bosnia and Herzegovina is confronted with calls for secession in the autonomous Serb-dominated region, Republika Srpska, as well as the ongoing electoral grievances of its Croat minority. Meanwhile, efforts to resolve Kosovo’s dispute with Serbia over its independence have come to a standstill, leaving minority communities on both sides of the border vulnerable.

This week on War & Peace, Olga Oliker talks to Marko Prelec, Crisis Group’s Consulting Senior Analyst for the Balkans, about why ethnic tensions persist in the region and whether there is any risk of a return to conflict. They discuss the prospects for European integration, asking whether the promise of EU membership remains an effective incentive for resolving these longstanding disputes. They also consider what impact Russia’s invasion of Ukraine has had for stability in the Western Balkans, a region where painful memories of war are still very salient today.



Click here to listen on Apple Podcasts or Spotify.

For more of Crisis Group’s analysis, make sure to check out our Balkans regional page and keep an eye out for our upcoming report on the risk of instability in the Western Balkans.

Subscribe to Crisis Group’s Email Updates

Receive the best source of conflict analysis right in your inbox.