Neskončno čakanje ni dober načrt za Kosovo

Dvajset let državljanskih nemirov, uničujočih vojn in osem let mednarodnega protektorata nad majhnim kosom srbskega ozemlja je bilo potrebnih, da je premier Vojislav Koštunica končno začel trditi, da imanačrt za Kosovo. Edina težava je vtem, da nihče, niti politiki v Beogradu, ne vedo, kakšen je.

Kljub nepopustljivi retoriki Beograda, ki zahteva, da Kosovo ostane del Srbije, srbske oblasti različnih vladajočih koalicij v zadnjih letih nikoli niso predlagale, kako bi 90 odstotkov albanskega prebivalstva pokrajine sploh lahko ivelo pod pokroviteljstvom Srbije. Razmišljanje o prebivalcih Kosova je bila seveda redko močna točka Srbije. Tam je vendar Beograd leta 1999 izvajal etnično čiščenje, pobil na tisoče albanskih civilistov, 800.000 pa jih pognal vsosednje države, dokler ga bombardiranje Nata ni prisililo, da je spremenil politiko.

Če ima Beograd zdaj zares načrt, je v zvezi z njim znanih samo nekaj megleno ubesedenih, včasih nasprotujočih si izjav, ki sta jih izrekla mladi srbski zunanji minister Vuk Jeremić in minister za Kosovo Slobodan Samardžić. Zdi se, da »načrt« nima nobenega jedra in je le najnižji skupni nacionalistični imenovalec v srbski notranji politiki, ki Kosovu še vedno odreka neodvisnost.

Rešitev statusa Kosova, ki jo pozna Beograd, je v tem, da od zahoda zahteva, naj reši srbsko demokracijo na račun regionalne stabilnosti in prevzame vse finančne stroške ter pravna in varnostna bremena, povezana z odrekanjem neodvisnosti Kosovu in z njegovim prisilnim zadrževanjem pod srbsko oblastjo.

Beograd ne razpravlja o tem, ali bo vključil Albance v srbsko družbo, gospodarstvo in politiko, in kako bo to storil. Ne omenja tega, da bi jim ponudil enako zastopanost v parlamentu, zagotovil človekove pravice, pravico do lastne kulture in posebno zaščito, kar vse bi morali Albanci dati srbski manjšini na Kosovu, kakor je zapisano v predlogu OZN, ki ga je skrbno izdelal posebni pogajalecOZNMartti Ahtisaari, po 18 mesecih pogajanj pa sprti strani nista dosegli nobenega sporazuma.

Beograd pa upa, da bosta Bruselj in Washington zgrabila za predlog in prezrla dejstvo, da bi ta v veliki meri pomenil le uzakonitev sedanjega stanja.

Trojka mora še enkrat opraviti Ahtisaarijevo delo.

Zaradi ruske obstrukcije v varnostnem svetu OZN bo morala trojka, ki jo sestavljajo EU, ZDA in Rusija, sredi avgusta začeti nov krog pogajanj o položaju Kosovo in tako še enkrat opraviti Ahtisaarijevo delo.

V prvi fazi diplomatskih prizadevanj je pričakovati, da bo trojka najprej pridobila mnenje Beograda in Prištine, upajoč, da se ji bo nekako posrečilo doseči kompromis, sprejemljiv za obe strani.

A prav nobenih znamenj ni, ki bi govorila o tem, da se bo stališče Beograda do Kosova spremenilo v času sedanje generacije politikov, ne glede na to, kakšne pritiske doživlja. Srbski politiki ne morejo izdelati načrta za vključitev Albancev v srbsko politično, družbeno in gospodarsko življenje. Če bi namreč to storili, bi to pomenilo smrtno nevarno tveganje za vlado.

Vsak takšen načrt bi namreč v parlamentu, v katerem prevladujejo nacionalisti, naletel na velikanske težave. Zdi se, da je zdaj Beograd, ki ga opogumlja Moskva (ta zasleduje svoje lastne cinične interese), postal še bolj zakrknjen v svojih stališčih, kar je razvidno iz resolucije, ki jo je 24. julija sprejel parlament in z njo vlado pooblastil, da lahko ukrepa, kakor koli se ji zdi primerno, da bi zaščitila srbsko oblast nad Kosovom.

Beograd si tudi prizadeva, da bi pokrajino razdelil, kar je nadaljevanje politike Slobodana Miloševića. Upa, da bodo zaradi zavlačevanja in odlašanja s kosovsko neodvisnostjo Albanci enostransko razglasili neodvisnot, ki bo razdelila mednarodno skupnost, ali pa se bodo zatekli k nasilju in bodo tako Srbi v njenih očeh videti dobri.

Čas se izteka

Medtem pa čas beži in Kosovo potrebuje odgovore. Kosovski Albanci so osem let čakali bolj ali, žal, manj potrpežljivo, da jih bo mednarodna skupnost potegnila iz pravne negotovosti in se uradno odločila glede njegovega statusa. Čeprav po številu prekašajo vse manjšine v razmerju ena proti devet, so privolili v to, da ustanovijo multietnično državo z najmočnejšim režimom varstva manjšin v Evropi. Prepričani so, da mednarodni skupnosti zmanjkuje izgovorov za nadaljnje odlašanje glede odločitve o resoluciji, ki ureja njihov status in ga je mednarodna skupnost sama izdelala in glede katere so Albanci popustili v vsem, kar je bilo mogoče, da ne bi nove države ogrozili v njeni sposobnosti za delovanje. ZDA in Evropa sta jih prosili, naj potrpijo še 120 dni. Ko bo ta čas potekel, se bo okrepil pritisk za enostransko razglasitev neodvisnosti, ne glede na to, ali bo imela podporo mednarodne skupnosti ali ne.

Dejstvo je, da Priština zahteva nič več in nič manj kot neodvisnost, Beograd pa to zavrača. Trojka bo torej končala tam, kjer je končal Ahtisaari: na mrtvi točki in pri nujnosti, da varnostni svet OZN glasuje. Glede na to, da se kosovsko ljudstvo tako zelo želi osvoboditi izpod oblasti države, ki ga je poskušala uničiti, in ker Beograd ne ponuja nikakršne druge alternative, mednarodna skupnost tako rekoč nima druge izbire, kakor da Kosovu da neodvisnost.