Odgovornost zaščite: moč idej in čustev
Odgovornost zaščite: moč idej in čustev
Op-Ed / Global

Odgovornost zaščite: moč idej in čustev

Zelo radi prepričujemo sami sebe, da so razlogi za naše odločitve povsem racionalne narave, toda vsakogar od nas, ki se je močno vpletel v politiko na katerem koli področju, skoraj vedno vodi tudi neki čustveni vzgib.

Menim, da to še posebno velja za tiste med nami, ki nasprotujemo brezbrižnosti in cinizmu, s katerima se večina ljudi že od davnih časov odziva na okrutnost množičnih zločinov, in za tiste, ki se zavzemamo za nov koncept »odgovornosti zaščite« kot najboljšega upanja in zagotovila, da državna suverenost ne bo več omogočala pobijanja.

Za marsikoga je ta čustveni vzgib strašen spomin na holokavst. Za druge je to izkušnja osebne izgube ali pa osebno znanstvo z ljudmi, ki so preživeli Ruando ali Srebrenico. Za številne politike in državne uradnike, ki jih poznam, pa je to občutek, da bi lahko v teh razmerah naredili več, veliko več, da bi sprožili učinkovit mednarodni odziv. Zame se je potovanje, tako čustveno kot intelektualno, začelo pred štirimi desetletji v Kambodži.

Bil sem mlad Avstralec, ki je prvič potoval v Evropo, da bi študiral, in šest mesecev sem potreboval do cilja – pohajkoval sem po zraku in po kopnem, prečkal vsaj deset azijskih, nekaj afriških in še nekaj bližnjevzhodnih držav. V vsaki od njih sem preživel veliko ur in dni v študentskih naseljih in študentskih lokalih, v najslabših razredih vlakov počez čez države in podeželskih razmajanih avtobusih ter pri tem spoznal nekaj najbolj živahnih in bistrih ljudi svoje generacije.

V naslednjih letih sem pogosto srečeval Indonezijce, Singapurce, Malezijce, Tajce, Vietnamce, Indijce, Pakistance in druge, ki sem jih na omenjeni poti morda že srečal ali pa so se takrat mudili tam in imeli skupne izkušnje, ki smo jih lahko izmenjali. Toda od držav, ki sem jih v Aziji tedaj obiskal, je bila samo ena, Kambodža, iz katere kasneje v naslednjih letih nisem videl nobenega od mladeničev in mladenk, ki sem jih srečal in se z njimi spoprijateljil, niti koga njim podobnega.

Razlog za to je, sem žalostno prepričan, da so vsi umrli nekaj let kasneje pod Pol Potovim zločinskim genocidnim režimom – bodisi so jih pobili na poljih smrti kot državne sovražnike iz srednjega sloja intelektualcev ali pa so umrli od lakote in bolezni, kar se je zgodilo z milijonom Kambodžanov, ko so jih nasilno preselili v delovna taborišča na podeželje.

Strašen spomin je bil gotovo glavni vzgib, da sem si v težavnih letih konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja kot avstralski zunanji minister skupaj s kolegi iz jugovzhodne Azije, Kitajske, ZDA in ZN prizadeval najti in postaviti temelj za trajen mir v Kambodži. Bilo je kot ponovitev nočne more, ko sem od daleč nemočno opazoval tragične dogodke v osrednji Afriki in na Balkanu sredi 90. let.

Prav to me je gnalo, da sem se s kolegi z vsega sveta enkrat za vselej lotil iskanja konceptualne in praktične rešitve, ki bi združila, ne pa še naprej delila, mednarodno skupnost pri preprečevanju množičnih zločinov in odzivu nanje. Koncept »odgovornosti zaščite« (the responsibility to protect) – »R2P« v tej dobi kratic – je bil rezultat, ki ga je navdušeno in soglasno sprejela generalna skupščina, na kateri so se ob svetovnem vrhu leta 2005 sestali voditelji držav in vlad.

Koncept »odgovornosti zaščite« je namerno obrnil staro »pravico do posredovanja« na glavo, saj ne gre več za to, da bi velike in močne države izkazovale svojo moč in imele pravico poučevati druge države, temveč za odgovornost vseh držav do povsem nemočnih. V prvi vrsti ima odgovornost zaščite ljudi v neki državi njena vlada, toda če ta za to nima možnosti ali volje, morajo prevzeti odgovornost za pomoč, s katero bodo preprečili najhujše, ali če je potrebno, odgovornost za učinkovite ukrepe drugi člani mednarodne skupnosti.

Vojaško posredovanje, ki je igralo glavno vlogo v nekdanjih argumentih za »pravico do humanitarnega posredovanja«, ostaja kot možnost v skrajnih primerih, toda le kot sredstvo v sili in če se s tem strinja varnostni svet ZN. R2P je veliko več kot zgolj prisilna moč, je tako odgovornost za preprečevanje kriz in obnovo po njih kot tudi odziv nanje, v vseh primerih pa se je treba predvsem osredotočiti na nevojaško akcijo. 

V tem svetu cinizma, dvojnih kriterijev, grobega poudarjanja nacionalnih interesov, visoke realne politike in nizkotnega spletkarjenja zaradi političnih koristi je zelo lahko verjeti, da so ideje v bistvu brez pomena. Toda to ne velja za vse ideje. In ob vseh težavah, s katerimi se soočamo pri sprejemanju in uporabi novih norm, ki so pred nami, ni veliko idej, ki bi veljale tako večno – ne le v teoriji, temveč tudi v praksi – kot ideja o odgovornosti zaščite.
 

Subscribe to Crisis Group’s Email Updates

Receive the best source of conflict analysis right in your inbox.