Evropska unija se ne zna prav lotiti reševanja Darfurja

Za odnos Evropske unije do Darfurja se zdi, kakor da je dosegel novo sramotno dno, saj so zunanji ministri držav članic na svojem zadnjem srečanju v bistvu izjavili, da to “ni naš e vprašanje“. Evropa seveda Lahko stori in mora storiti kaj več, če naj bi pripomogla k temu, da bi sudanska vlada končala strahotno nasi­lje nad svo­jim prebi­valstvom. Njeno nasi­lje je doslej zahtevalo več kot 200.000 človeških življenj in pregnalo z domov 2,6 milijona ljudi.

Zunanji ministri EU so se seš­li 23. aprila letos in izdali svoje 20. sporočilo o tej krizi v zadnjih treh letih. So izrazili podporo britanskemu premieru Tonyju Blairu, ki je predlagal uvedbo območja prepovedi poletov, da bi uveljavili prepoved Varnostnega Sveta Združenih narodov o vojaških preletih Darfurja? Ne, niso. So udejanjili stališče nemške kanclerke Angele Merkel z evropskega vrha marca letos in razmislili o ostrih sankcijah zoper vlado v Kartumu? Žal, niso.

Namesto tega so izjavili, da “svet (zunanjih ministrov) spet izraža podporo predlogu, naj Varnostni svet ZN nujno razmisli o novih ukrepih“. Povedano Drugač e: z Darfurjem naj se ukvarjajo Združeni narodi.

Idealna rešitev bi seveda bile učinkovite poteze na svetovni ravni, toda na tej ravni stvari napredujejo nedopustno po­časi, hkrati pa ni jasno, zakaj ukrepanje EU ne bi moglo dopolniti prizadevanj ZN. Varnostni svet ZN je avgusta lani zahteval, da bi v Sudan napotili 20.300 pripadnikov mirovnih sil Združenih narodov, vendar je bilo za resolucijo potrebno soglasje Kartuma. Tega pa ni bilo. Novembra so sudansko vodstvo in ZN dosegli soglasje, da bi oblikovali mešano vojaško silo, ki bi jo sestavljali vojaki ZN in Afriške unije in ki bi jo tja napotili v treh fazah. Vendar je Kartum vse od takrat zavlačeval nameščanje teh sil z neštetimi diplomatskimi triki in odkritim zaviranjem. Devet mesecev po sprejeti resoluciji ZN in pol leta po sporazumu o mešanih (mirovnih) silah smo še zmeraj daleč od prave podpore Afriški uniji v Darfurju, v glavnem zaradi vladne obstrukcije in neenotne mednarodne skupnosti.

Evropska unija in njene članice igrajo ključno vlogo pri stopnjevanju pritiska na Kartum. Ameriška vlada vse bolj ubira to pot, vendar pa sama ne bo dosegla cilja. Obstajajo praktični koraki, s katerimi bi lahko EU povečala učinkovitost prizadevanj ZN.

Zunanji ministri EU bi se prvič morali odzvati na poziv Evropskega parlamenta in sprejeti sankcije zoper sudansko vlado in njene partnerje, ki sta jih preiskovalna komisija ZN in skupina izvedencev spoznali za krive zločinov zoper človečnost v Darfurju. Njihovo premoženje v Evropi bi morali zamrzniti, prepovedati bi jim morali potovanja po naši celini, kakor so kaznovani hudi kršilci človekovih pravic v drugih državah, denimo v Mjanmaru in Uzbekistanu, da ne omenjamo Zimbabveja, zoper katerega so zunanji ministri EU prav aprila letos podaljšali spisek tistih, ki ne smejo v Evropo.

Kot drugo bi morala EU poseči po dohodkih sudanskega režima in nadzirati dotok tujih vlaganj. EU in njene članice morajo uveljaviti zakone, ki bodo podjetjem na njihovem ozemlju prepovedali neposredno vključevanje v sudansko naftno gospodarstvo in z njim povezane dejavnosti, hkrati pa omogočili alternativno podporo avtonomni oblasti Južnega Sudana. Tretjič pa bi EU morala izvesti lastno preiskavo tujih bančnih računov sudanskih podjetij in premoženja vladajoče nacionalne kongresne stranke. To bi utrlo pot za sankcije zoper komercialne korporacije, saj te oblikujejo glavne vire financiranja provladnih milic, ki izvajajo grozodejstva v Darfurju.

Nobena od teh potez ne bi prepreč ila ukrepanja ZN, hkrati pa takšne sankcije ne bi zavrle prizadevanj Združenih narodov, da pospeš ijo mirovni proces med sudansko vlado in skupinami upornikov ali pa spet omogočijo politični dialog. Nasprotno, takšna dvotirnost bi lahko spodbudila napredek: Kartum bi bolj prisilila k temu, da bi se resneje lotil mirovnih pogajanj, in jasno izrazila opozorilo mednarodne skupnosti, da ne bo dovoljevala Kartumu zločinov zoper človečnost v Darfurju. S ciljnimi kaznimi je mogoče vlado najbolje odvrniti od težnje po vojaški zmagi, hkrati pa premirje prikazati kot najboljšo dosegljivo možnost.

Kartum se kljub vpitju ponaš a z zgodovino odgovorov na mednarodni pritisk in iskanja politične rešitve; še posebno znan je podpis obsežnega mirovnega sporazuma leta 2005, ki je konč al 20letno vojno z jugom države, ko so bile zahteve mednarodne skupnosti podprte z odločnimi grožnjami s sankcijami, vključno s prepovedjo potovanj za sudanske funkcionarje in s sankcijami zoper letalsko družbo Sudan Airways.

To, da se EU ves čas izogiba odgovornosti, Kartum zgolj opogumlja. Evropski zunanji ministri bodo imeli na svojem naslednjem srečanju 14. in 15. maja že 21. priložnost, da osvojijo to lekcijo in izvedejo takš en pritisk, ki bo ZN pomagal končati grozote v Darfurju.