Turškim željam za vstop v EU je treba dati nov zagon

Ko se je pred desetletjem začelo pri približevanju Turčije in Evropske unije, ki traja že pol stoletja, zatikati, so Turki strnili svoje vrste in si skušali utreti pot, nasproti pa jim je stopila Evropska unija.

Prišlo je do revolucionarnega obdobja reform in prejšnji mesec so volilci, ki so očitno hvaležni za najbolj plodno in stabilno obdobje Turčije v zadnjih desetletjih, zaupali kar 46,7 odstotka glasov vladajoči, reformam naklonjeni stranki Pravica in razvoj.

Zdaj bi Evropa morala pokazati, kaj zmore. Namesto tega pa se prestopa na mestu in govori, da širitev ni več aktualna; boji se novih priseljencev in vidi podobo Turčije v nekaj neintegriranih Turkih iz EU. Politiki in potem še vlade Francije, Nemčije, Avstrije, Danske in Nizozemske poskušajo z novo idejo o »privilegiranem partnerstvu« Turčijo opehariti za polnopravno članstvo, ki ji ga spet in spet obljubljajo že od leta 1963.

Evropejcem se ni treba bati, da bi Turki uresničili svoj cilj glede članstva. Vsi v Turčiji priznavajo, da država na to še zdaleč ni pripravljena. Najzgodnejši datum za članstvo je šele čez desetletje. Turčija mora izpolniti najtežje pogoje, kar jih je bilo kdaj naloženih kakšni kandidatki. Vsaka država EU lahko da veto na njeno članstvo in Francozi bi vstop Turčije v EU zavrnili na referendumu. In tudi če bi Turčija izpolnila pogoje za EU, bi Turki sami, ki so odkrito navezani na svojo suverenost, dobro premislili o zadnjem, odločilnem koraku.

Prav tako neutemeljen je strah pred turškim povsem pragmatičnim odnosom do islama. Abdulah Gül, prijazni zunanji minister stranke Pravica in razvoj, ki ga bo ta mesec parlament skoraj gotovo izvolil za predsednika države, si je za glavno nalogo postavil, da ne bo dovolil vmešavanja religije v politiko. Njegova žena sicer nosi naglavno ruto, ki je v Turčiji značilna za neokonservativne muslimanke v mestih, toda sčasoma bo ta simbol postal tako nezanimiv kot ruta Erdoganove žene, o kateri so pred štirimi leti, ko je Erdogan postal predsednik vlade, prav tako veliko razpravljali. Spomladanske množične demonstracije privržencev laične države so pokazale, da bosta še vedno dokaj močna kemalistična elita in budna civilna družba prvi preprečili vsak poskus vzpostavitve vladavine islamske duhovščine.

Evropejci bi morali razlikovati med sedanjostjo in prihodnostjo ter vedeti, da je cilj članstva v EU pomenil spodbudo in motiv za zlato dobo turških reform v času od leta 1999 do 2005. Tako je paradoksno prišlo do napredka na številnih področjih, ki jih desničarski kritiki v Evropi uporabljajo kot dokaze, da Turčija ne more postati polnopravna članica EU. Med njimi so revščina, korupcija, pomanjkanje verske in drugih svoboščin.

Napredek povsem očitno koristi evropskim interesom. Gospodarstvo ima v zadnjih petih letih 7,5-odstotno letno gospodarsko rast, beležijo dvakratno povečanje dohodka na prebivalca in poplavo tujih vlaganj, ki je brez primere. Pri odpiranju novih veleblagovnic in pri prevzemanju bank, prehrambenih podjetij in zavarovalnic so najuspešnejša evropska podjetja, posebej nemška. Od leta 1995, ko je prišlo do carinske zveze z Evropo, se je obseg turške zunanje trgovine povečal za štirikrat, od tega je polovica poteka z EU.

V mednarodni politiki Turčija večinoma sledi evropski zunanji in varnostni politiki. Je ena najpomembnejših držav pri prispevanju mirovnih sil v Afganistanu, Kongu, Libanonu in nekdanji Jugoslaviji. Po njej potekajo cestne povezave in komunikacijske poti, po katerih naj bi po trditvah EU v prihodnosti prevažali 15 odstotkov evropske nafte in plina, kar bo izboljšalo evropsko energetsko varnost.

Z novimi zakoni je zgodovinski plaz reform pomagal preobraziti in demokratizirati turško družbo. Evropski nadzor nad turškimi zakoni je umiril dolgotrajni kurdski upor. Leta 2004 je ob približevanju Turčije in EU za trenutek vzniknila tudi možnost rešitve zamrznjenega konflikta na Cipru. Ta možnost se spet lahko pojavi. In ne nazadnje je evropski zaščitniški dežnik pripomogel, da je na videz neodpravljivo sovraštvo med Turčijo in Grčijo postalo stvar preteklosti.

Vendar je leta 2005 EU začela izgubljati živce, kar je povzročilo pritisk na proces približevanja Turčije. Še bolj pa se je v Turčiji razvnelo protizahodno razpoloženje zaradi ameriške vojne v Iraku. Vse to je sprožilo jezne odzive nacionalističnih turških tožilcev in generalov, le-ti pa potem novo kritiko EU.

Turški politiki se zdaj izogibajo javnim stališčem, ki bi bila preveč naklonjena EU. Vojska je upočasnila nakupe orožja v Evropi in veliko škodo so utrpela zlasti francoska podjetja. Verske in etnične manjšine so spet pod pritiskom. Prepir zaradi Cipra vse bolj škoduje diplomaciji EU in Nata. Ankara pa kaže težnje po samostojnih akcijah na vojaškem področju, zlasti kar zadeva severni Irak, kjer imajo kurdski uporniki iz Turčije svoja oporišča.

Ni še prepozno, da se omenjeni tok ustavi in obrne. Tehnično delo prilagajanja evropski zakonodaji se v Ankari nadaljuje in aprila je stranka Pravica in razvoj izdelala izjemno dobro premišljeni načrt usklajevanja z normami Evropske unije. Predsednik vlade Redžep Tadžip Erdogan se ni pridružil vse bolj priljubljenemu neonacionalizmu, ki je nastal kot reakcija na razočaranja v zvezi z EU. V svojem prvem govoru po volilni zmagi je obljubil, da bo svoj novi mandat, v katerem je še močnejši kot prej, uporabil za nov zagon reform za usklajevanje z EU.

Da bi lahko Evropa pri tem pomagala, bi morala resno in iskreno prisluhniti Turčiji ter ji jasno predstaviti možnost polnopravnega članstva. Proces turškega približevanja EU ni, kot ga je opisal neki francoski politik, proces spogledovanja ali zaroke, ki se lahko kadarkoli prekine. Kot dve mesti, ki sta se spojili, sta Turčija in Evropa, ki sta bili nekoč dve različni stvari, zdaj tako povezani, da ju ni mogoče več razdvojiti.